sobota, 28. september 2019

MLADI PLANINCI NA JANČAH





Mladi planinci smo v juniju zaradi slabega vremena morali odpovedati dvodnevni planinski izlet na Janče, a puške nismo vrgli v koruzo. Tako smo bili preteklo soboto in nedeljo bogato poplačani s soncem, ko smo osvojili ta lep in razgleden zasavski vrh.
Na pot smo se odpravili z vlakom in sredi dopoldneva krenili na pot iz Litije. Pot ni bila prestrma, zložno nas je vodilapo široki poti skozi pravljično lep gozd, porasel s praprotjo in mahom (in gobami!). Še slončka smo videli! Če vas zanima, kakšnega, se kar podajte na pot!
Hodili smo čez travnike, mimo samotnih kmetij, pašnikov in kozolcev, tu in tam pozdravili kakšnega psa, poklepetali z domačini, občudovali razglede in naravo. Čeprav je bila pot dolga, naši nahrbtniki pa precej težki, smo jo zmogli in dobre volje, s pesmijo na ustih prišli do planinskega doma na Jančah. Ta nas je v podobi Marjetke, Frenka in Dušana sprejel z vsem gostoljubjem.
Naenkrat so nas nehale boleti noge, sezuli smo težke čevlje, odvrgli nahrbtnike in se ves ljubi dan, vse do večerje, podili med zanimivimi igrali in poligoni, skakali na trampolinu, cartljali konje in koze in sprehajali pse po širnih travnikih okoli doma.Oskrbnik nas je z žago nagnal v gozd, da smo si priskrbeli veje in nato smo jih čisto sami z nožem pripravili za taborni ogenj. Pred večerjo je bil čas še za zabavne igre, po večerji pa smo se posedli okoli ognja in si v žerjavici spekli krompir, jabolka in klobase. Najbrž ni treba posebej poudarjati, kako hitro nas je zvečer zmanjkalo.
Naslednje jutro, po zajtrku, smo se podali na sprehod po kraju, okoli vrha: mimo pašnikov, skozi gozdove, do bližnjega igrišča…in nazaj. Še je bilo nekaj časa za igro in druženje z živalmi, nato pa smo morali pospraviti skupna ležišča, pripraviti nahrbtnike in po kosilu smo se poslovili z obljubo, da se zagotovo še vrnemo.
Podali smo se na pot do železniške postaje v Jevnici. Krajša, a veliko bolj strma nam je ponovno postregla s čudovito naravo in tako nam ob prihodu v dolino ni preostalo nič drugega kot ob smehu, jabolkih in kruhu počakati na prvi vlak za Maribor.

Maja Trojner Besedić, mentorica




Ni komentarjev: