Tokrat sva si z Radkom izbrala za zimsko
turo Begunjščico. Pričela sva na mejnem prehodu Ljubelj, katerega bi sedaj tudi
lahko imenovali kraj duhov. Hotel zaprt, ostale stavbe na meji zaprte, odprta
le trgovinica s cigareti in alkoholom. Šla sva po smučišču navzgor, žičnica
tudi že nekaj časa ne obratuje. Vse kar je še v prejšnji državi delovalo sedaj
crkuje. Preden sva prišla do Zelenice, zapustiva smučišče in jo mahneva po
Šentanskem plazu navzgor. Razmere za hojo so bile ugodne, dereze so dobro
prijemale. Po pol drugi uri mučenja po plazu navzgor sva le prišla do izstopa.
Nato pa še kakšnih petnajst minut do vrha. Razgledi niso bili preveč lepi, saj
je bilo na nebu veliko koprenaste oblačnosti. Vrnila sva se po isti poti, le da
se je nazaj grede že prediralo, tako da je bila hoja kar težavna. Na poti sva
srečala veliko pohodnikov in turnih smučarjev.
Srečko Najmajster
Ni komentarjev:
Objava komentarja