nedelja, 31. maj 2015

STORŽIČ IN SOSEDI, 29.05.2015





Iz vasice Mače pri Preddvoru smo se podali proti planinskemu domu na Kališču. Nadaljevali smo preko Bašeljskega prevala na vrh Storžiča 2132m. Sledil je spust na preval in vzpon na Bašeljski vrh. Ponovno spust in vzpon na Mali Grintavec 1813m. Nadaljevali smo na Srednji vrh 1855m in na Cjajnovco 1817m. Sledil je spust do Hudičevega Boršta.
Hudičev boršt je oaza gozda na Zaplati, krajini daje poseben izgled, Preddvoru pa prepoznavnost. O  nastanku tega gozda sredi gorskega pašnika kroži naslednja legenda:

»Na Suhi pri Škofji Loki sta se dva trmasta soseda vse žive dni prepirala za gozd. Prvi je trdil, da je njegov, drugi pa se je rotil, da je gmajna njegova, ker leži na svetu, ki mu ga je bil pred smrtjo zapustil oče.
Nista in nista se mogla zbogati, zato sta odšla pred sodnika na Škofjeloški grad, da bi jima rešil spor. Ta pa ni in ni vedel, kako naj zgladi njun prepir, da bi med njima že enkrat zavladal mir. Dlje ko je zasliševal, bolj sta trmoglavila. Naveličani grajski sodnik je zarohnel:« kako pa naj vem, čigav je gozd, če oba trdita eno in isto! Vajina očeta sta že dolgo pod zemljo. Samo onadva bi lahko povedala po pravici, kako je s sporno hosto. Toda vesta kaj? Stavimo! Tisti, ki bo huje zaklel, tistemu bom verjel!«
Tedaj je prvi zaklel:«Hudič naj vzame hosto, če ni resnično moja!«
Drugi kmet je še huje zaklel, ko je dejal:«Hudič naj vzame gozd in naj ga odnese na vrh Grintovca, če ni resnično moj!«
Sodnik se je zasmejal:«Če je tako, naj hudič reši vajino pravico, kajti človek, ki bi hotel zbogati vajin spor, bi moral biti nor!«
In je oba nagnal.
Zgodilo pa se je, kar sta prepirljivca in zdražbarja želela. Sam hudič je razsodil njuno pravdo: sredi noči je prišel po gozdič, si ga naložil na grbačo ter odšepal proti Grintovcu, da bi na njegovem vrhu odložil breme.  Nosil je in nosil, ko pa je prisopihal in prišantal na grintovčevo Zaplato, je pri Sv. Jakobu začelo zvoniti dnevu.
Takrat je peklenščku pošla vsa moč Treščil je pretežko breme na tla, sam pa brž izginil, da bi ga vzhajajoče sonce ne oslepilo, kajti hudič ne prenese sonca.«
In tako je gozdič še dandanes tu, kamor ga je odvrgel šepavi hudič. Visoko nad Kokro sameva sredi travnikov in pašnikov na grintovčevi rebri Zaplate. Ljudje so ga poimenovali za Hudičev boršt. S svojo nenavadno prepoznavnostjo ljudem še vedno buri domišljijo, popotnikom, planincem, lovcem in vsem ljubiteljem narave pa nudi prijetno zavetje."

Iz Hudičevega boršta nas je čakala še pot v dolino, v  Mače. Bila je lepa, vendar dolga tura, za katero smo bili na poti 12 ur.

Srečko Najmajster

Galerija fotografij

Ni komentarjev: