ponedeljek, 25. januar 2010

Breithorn, Mont Blanc

23.06. – 29.06. 07

Kondicijske priprave, kakor tudi zimske priprave so bile za nami in napočil je čas odhoda k našemu letošnjemu največjemu in najvišjemu cilju. Odpeljali smo se preko naše Slovenije v Italijo do Milana, odkoder smo zavili proti Švici. Tako smo v jutranjih urah, nekateri naspani, drugi ne, prispeli preko Briga in Vispa v Tasch. Tu smo parkirali kombi in se z vlakom odpeljali v Zermatt. Zermat se nahaja na koncu doline, ki jo obdajajo sami štiritisočaki. Z mesta vozijo žičnice v vse smeri, imajo pa tudi gorsko železnico, ki popelje nad 3000m višine. Vsakega obiskovalca Zermatta pa vsekakor pritegne pogled na Matterhorn, impozantno goro, ki ji ni para na svetu. Ko smo si na hitro ogledali mesto in okoliške vrhove, smo se odpravili do spodnje postaje žičnice, ki nas je, za primerno ceno seveda, popeljala na vrh Kleine Matterhorn visok »samo« 3883m. V dveh navezah smo se odpravili po snegu in precejšnji strmini proti vrhu. Vreme je bilo čudovito, razgledi lepi, pogled je segel mimo Matterhorna proti Mont Blancu, ki se je svetlikal v soncu. Občutili smo prvo pomanjkanje kisika, zrak je na tej višini že redkejši. Po dveh urah hoje smo dosegli vrh Breithorna, visokega 4164m. Čudoviti občutki, sploh za tiste, ki so prvič dosegli to višino. Z vrha smo se odpravili po ozkem grebenu in se vrnili do zgornje postaje žičnice ter se odpeljali navzdol v Zermatt in z vlakom v Tasch. V Taschu smo si v kampu postavili šotore, se navečerjali ter se odpravili k zasluženemu počitku. Naslednji dan, v nedeljo, smo se odločili, da se odpeljemo z gorsko železnico na Gornergrat 3100 m visoko. Na zgornji postaji je observatorij, gostinski lokal, kapelica. Okrog in okrog pa nas obdajajo čudovite gore. Mislim, da nikjer ni možno z enega mesta občudovati toliko štiri tisočakov naenkrat. Vrnemo se v naš kamp, kjer moramo vse pospraviti in se pripraviti za nadaljevanje poti. Odpeljemo se po čudoviti dolini, polni trte – nenavadno za Švico, proti meji z Francijo in čez prelaz v Chamonix. Iz Chamonixa se vidi celoten masiv Mont Blanca. Na obrobju mesta poiščemo kamp, ponovno postavimo šotore in takrat se začne tisto, kar si nismo želeli – dež. Ponedeljek izkoristimo za ogled Chamonixa, ponovno smo preverili vreme, za torek je bil napovedan dež, za sredo popoldne pa izboljšanje vremena, vendar hladneje. V torek popoldne smo še enkrat preverili vremensko napoved in se odločili, da gremo naslednji dan navzgor. Zjutraj smo pospravili šotore ter se odpeljali v bližnje naselje, od koder vozi gondola na višino 1801 m. Na zgornji postaji si natovorimo nahrbtnike z vso opremo in se podamo na pot. Bolj smo se dvigali, bolj se je gostila megla, začelo je tudi snežiti. Po dobrih treh urah smo prispeli do prve koče Tete Rousse, ki je na višini 3187m. Tu smo si malo oddahnili, se okrepčali, nato pa si nadeli dereze, ter se odpravili proti najbolj strmemu delu naše poti. Prečkali smo strm kuloar – žleb, ki je znan po tem, da po njem neprestano pada kamenje. Tokrat ni bilo tako, saj je bil poln snega in nam je vsaj to padanje bilo prihranjeno. Pot se strmo dviga navzgor do roba, kjer stoji na 3817m koča Auguille du Gouter. Ponekod so nam v pomoč jeklenice, večji del poti si moramo pomagati z rokami. Težki nahrbtniki in pomanjkanje kisika naredijo svoje, tako da je korak vedno počasnejši, počitki pa so vedno gostejši. Sneženje je v tem času že ponehalo, vmes se pokaže iz megle tudi sonce. Vsaj s tega vidika je pot malo prijaznejša. Po dobrih treh urah utrujajoče hoje smo prispeli do koče, kjer bi naj prenočili, če lahko temu tako rečemo, saj smo že naprej vedeli, da ni niti ene postelje proste. Zunaj se je delal lep večer, krasen je bil sončen zahod na takšni višini. Napočil je čas, ko smo zavzeli vsak svoje mesto v ležečem položaju. Miza, prostor pod mizo in klopi so tokrat zamenjali postelje. Po eni strani mučno, po drugi strani pa smo bili srečni, da smo imeli vsaj svoj kotiček. Nekateri nismo zaspali niti za minuto, nekateri so lahko malo zadremali. Ob pol dveh zjutraj se je prižgala luč, v prostoru je nastal direndaj, vsi smo se začeli oblačiti, nase smo dajali opremo, potem pa se odpravili ven na svež zrak. Bilo je zelo mrzlo in vetrovno. Nadeli smo si še dereze, se navezali v naveze, ter začeli naš pohod navzgor, vedno više. Sam ne vem kaj človeka vleče v te višine, v takem mrazu in v razmerah, ko ti primanjkuje kisika. Vendar smo šli. Pri takšni hoji razmišljaš na korake, na dihanje, po določenem številu korakov se ustaviš. Potem zopet nadaljuješ, koraki, dihanje in zopet postanek. Vse to je možno zdržati, bili smo dobro fizično pripravljeni, tudi aklimatizacija na Breithornu nam je pomagala, nobeden ni imel glavobola, kot se to v večini primerov pojavlja. Težave nam je začela delati samo ena stvar in to je bil mraz. Pod nogami je škripalo, to pa je pomenilo, da je zelo mrzlo. Prstov na nogah nismo več čutili, tudi v telo nam je postajalo vse hladneje. Vendar smo vztrajali, prišli smo na Dome du Gouter, vmesni vrh na višini 4304m, takrat se je pričel delati dan. Šli smo do bivaka Vallot, ki je na višini 4362m, v katerem je bilo -6 stopinj, a vendar je bilo v njem toplo. V bivaku je bila nepopisna gneča, vsak ki je šel ta dan na goro je poiskal zatočišče v njem. Poiskali smo prostor, kamor smo se lahko usedli, takoj nas je prijel spanec, vendar smo si morali greti premrzle prste na nogah. Pri nekaterih je takoj padla odločitev, da je tu konec poti, nekateri so bili tiho. Po eni uri počitka smo se odločili. Trije so vztrajali, da gredo na vrh, z njimi je šel Sandi. Jaz sem se z ostalo četverico odpravil nazaj. Šli smo po poti, po kateri smo prišli navzgor, hoja navzdol je bila lažja, tudi mraz ni bil več tako strašen. Ostala četverica je na robu razmer, ki to še dopuščajo po dveh urah prišla na najvišji vrh v Alpah, Mont Blanc visok 4807m. Mraz je bil nevzdržen, na vrhu so naredili le nekaj posnetkov in se odpravili nazaj. Šli so do spodnje koče, kjer so prenočili – ob mizi, zjutraj pa so prispeli v dolino. Ob uspehu smo nazdravili z radgonsko penino. Po obilnem zajtrku smo se odpravili proti domu, skozi predor Mont Blanc, prevozili smo celo Italijo in se ustavili v domovini na večerji. Po enem tednu smo bili doma. Glede na vremenske razmere je bila odprava uspešna, saj smo vsi osvojili dva štiritisočaka, za povrh pa so štirje člani odprave stopili na najvišji vrh v Alpah. Hvala Sandiju za strokovno vodenje.


Zahvaljujemo se vsem donatorjem za pomoč pri tej odpravi: za najem kombija - Občini Šentilj in Osnovni šoli Sladki Vrh; za prispevke – Zasko, Tenovis, Aki Izlake, Vem Trading, Duropak, Pan, Intercomerce, Paloma Pergam, Veda, Kemira, Celec, Paul&Co, Strmšnik, Špica, Tosama, CMG, Lancom, Microline, Servostan, Packman, Korošak, Pulser, Cetis, Schutte, Pomurska založba; Pd Paloma za organizacijo v okviru društva.

Srečko Najmajster

Galerija slik

Ni komentarjev: